Aleksander Mežek — Ljubljanske ceste — Tekst

Aleksander MežekLjubljanske ceste

Si že videl starca
tam na bližnjem trgu,
v raztrgani obleki
prodaja časopis?
Iz oči ne sije mu prevzetnost
ne sovraštvo,
ker vse kar on ima,
je košček pločnika.

Kako moreš reči, da sam si ti
in sonca zate da več ni.
Naj te primem pod roko
in peljem po ljubljanskih cestah,
videl boš stvari, ki te izpremene.

Si že kdaj opazil
ostarelo ti dekle na cesti?
Kar na njej visi,
zamazano je vse.
Nima šasa za klepet,
le kar naprej po mestu blodi,
njen dom in svet
sta kovček in sonet.

Kako moreš reči, da sam si ti
in sonca zate da več ni.
Naj te primem pod roko
in peljem po ljubljanskih cestah,
videl boš stvari, ki te izpremene.

In ko mesto ugaša
v ulični kavarni,
sam ob črni kavi
star možak sedi.
Opazuje svet,
ki se giblje mimo njega,
dokler ga natakar
grobo ne odslovi.

Kako moreš reči, da sam si ti
in sonca zate da več ni.
Naj te primem pod roko
in peljem po ljubljanskih cestah,
videl boš stvari, ki te izpremene.