Aleksander Mežek — Pesniku (Francetu Prešernu) — Tekst

Aleksander MežekPesniku (Francetu Prešernu)

Otroštva mojega nebo neskončno,
Besede naše poje potok bistri,
In lipe tiho šepetajo pesmi,
Pomlad je, šelestijo listi.

In dan slepi, svetli se kri zahoda,
Za sinjim valom nočnega Triglava.
Narava spi, z nočjo spokojnost vlada
Skoz njo se vije pesnikova sava.

V samoti iz oči mi solza lije,
Zatorej pesmi tebi v čast zložene,
Iz krajev niso, ki v njih sonce sije.

Bog ve, da lepih mest nešteto
Na vseh straneh sveta stoji,
Opita od zraka, sonca in svobode
Dežela moja poje mi.

Kjerkoli sem, ne morem pozabiti
Otožnih pesmi naših glas,
Jezerov blesk, prosojnost rek
In the sonetov, ki molitve so za nas.

Iz krajev niso, ki v njih sonce sije,
Kjer tvoje milo se oko ozira,
Vseh bolečin se pozabljivost pije.

V samoti iz oči mi solza lije,
Zatorej pesmi tebi v čast zložene,
Iz krajev niso, ki v njih sonce sije.