Korotan — Tekst

Korotan

Tam, kjer Tirolsko s Solnograjskim meji,
Tam Veliki Klek nam naš stari stoji.
Vedno slovenski bil je in bo,
In vsa dežela, ki z njega uzre jo oko.

O, Korotan stari, Korotan večni,
Ne bo več držala te tujčeva pest,
Povrnejo k tebi spet dnevi se srečni,
Izginil bo vsak, kdor bil ti je bes.

Od Drave bistre leden'ga izvira,
Od jezer deviških do vrhov gora,
V nebo spet vzpenja se prastara vera,
Da vedno bo tu le Slovenec doma.

Gozdovi pretemni, polni skrivnosti,
Reke in zemlja in veter in čas,
Vi rodu ostali ste svojemu zvesti,
Skoz' stotine let šepetate naš glas.

Jezera čista, jezera vilinska,
Dom tisočih sanj in tisočih muk,
Ne bo vas več skrunila roka tatinska,
Odsekana padla bo drugim v poduk.

Padel bo tujec predrzni nemčarski,
On, ki pozabil je na svoj rod,
Odnese nazaj ga naj veter bavarski,
Da dalje med Švabi bo delal si pot.

In ta zemlja ostala bo večno,
Le zemlja slovenska, neizbrisana moč,
Beseda bo naša odmevala srečno
Tu v Korotanu, ko preženemo noč.