Stoji, stoji Ljubljan'ca — Tekst

Stoji, stoji Ljubljan'ca

Stoji, stoji Ljubljan'ca,
Ljubljan'ca dolga vas.
Na sredi te Ljubljan'ce
je lipca zelena.
Pod lip'co stoji miza,
oj, miza kamnata.

Okoli mize stolci,
oj, stolcev je dvanajst.
Na njih sedijo fantje,
oj, fantje Ljubljančani.

Tako se pogovarjajo,
kam drev' v vas pojdejo.

Najmlajši ta pa pravi:
"Jaz pojdem k ljub'ci v vas.
Jo rajtam zapeljati,
potem pa vandrati."

Dekle za lip'co stalo,
vse dobro slišalo.
Je brž domov zbežalo
v svojo kamro velbano.

"Odpiraj, ljub'ca, kamro,
nocoj to zadnjo noč !"

"Ne bom ti je odprla,
ne zdaj ne nikdar več.
Teb' ne bo treba vandrati,
men' pa ne zibati."

"Prešmentani jeziki,
da vse ti povedo !"

"Men' ni noben povedal,
sem sama slišala.
Ko sem za lip'co stala,
za lip'co zeleno."