Tomislav Ribič — Pegaz, neonsko morje — Tekst

Tomislav RibičPegaz, neonsko morje

nesem tvoju sliko plavu, neonsku
črez morje nemira, spuntanih misli
neprohodnih hosta vesmira
vu svet za svetima, z one strane
tetoverani pegasus blešči
jezdim z svetlom na čelu črez noč
zloba se polahke skupla vu šalici dena
i ruši moste naslikane vu zocu
mala škorpija fpiči srce sumnjom
zbriše najbolša leta živlenja
i vidim naša tela kak se vtaplaju vu neonskom
morju zmed jatimi srernih riba
kaj ljubiju pete trde i žute
i vidim oči kaj neseju moju sliku na blagoslov
tvoje reči celiju rane
na mojem telu
ostavil bum ti rožnice z svojih oči
plavo, neonsko morje
gda se zbudiš vu črno belemu svetu
i ne najdeš moju sliku ni na ekranu ni
vu molitvi
razapete misli vu pavkoj mreži
vu kutu kmičnemu gdi se vesmir
gasi a voda doteče do sredine oka
i nema kam
spotrta rampa na štreki, pegaz, neonsko morje
angeli sediju i sodiju