Urban Jarnik — Žold — Tekst

Urban JarnikŽold

Trume se zbirajo,
matere jočejo,
ker so v mesnico peljani sinovi:
veza je strgana,
žlahtna zavržena
storjena žena od žolda k vdovi.

Slišiš le tuljenje,
grozno rijuvenje
v ulicah sicer veselega mesta:
roke se sklepajo,
solze prelivajo,
ženina bode zgubila nevesta.

Kača neusmiljena
hoče nasitena
biti od krvi vseh močnih mladenčov:
grlo odpira nam,
hlapa dim z gobecam,
škripa z zobmi v armado Slovencov.

Pukše se svetijo,
redi se vidijo
lepo v stopinji gredočih žolnirjov.
Višji ukažujejo,
ž'voti se gibljejo
vse na besedo, ukaz oficirjov.

Trume zdaj hodijo,
grom pa že slišijo
daljnih kanon od sovražnika zbranih.
Pukše nabasajo,
kugle pošiljajo
v ž'vote od žoldnega ognja obdanih.

Vidi se bliskanje,
pekla odpiranje,
grom ino žvepne oblake postati,
ž'vote raztrgati,
skokoma dirjati,
z mečam noj svincam pravico iskati.

Konca ni ubijenja,
krvi prelijenja,
grehi človeški so uržah morije,
moč, bog, dodeli nam,
tvojim služabnikam
strgati ketine grešne golj'fije!

(1811)