Učitava se... |
V bližini kraja, kjer lepo živimo,
so nam zgradili ogromno trgovino.
Prepolna je lepo pakiranih radosti,
produkt je kapitala in potrošniške norosti.
Ko vstopamo v to čudo od čudesa,
je tako kot da bi se odprla nam nebesa.
V njej ni reči, ki je ne bi radi imeli,
vse kar ni prišraufano takoj bi s sabo vzeli.
Zato ker muči nas
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
Trgovke krasne, blagajničarke luštne,
da človk ne ve al plača naj al naj jih kušne.
Račun polmetrski pa nas hitro strezni,
odhajamo s samo kramo sami nase jezni.
Reklame mamijo in oglasi všečni,
kupite le še to pa boste srečni.
A konca ni, ponudba se spreminja
in sreča nam beži, izmike se, izginja.
Zato pa muči nas
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
Daleč nekje pa vlada beda,
povprečen človk tja ne pogleda.
Tam iz dneva v dan sliši se jok lačnih otrok.
Rešili bi te okostnjake
že s tem kar zmečemo v smetnjake.
Vendar le malo nam je mar
kako k sebi jemlje jih bog.
Nenehno se pehamo in hlepimo,
več kot imamo, neskončno več želimo.
Pa ne dobrote, sočutja in modrosti,
ne, ne, nikoli ni zadosti naših nam norosti.
Prešlo v navado nam je uničevanje,
klanje živali, onesnaževanje.
Če dokaj kmalu ne bomo izumrli,
cel svet z nami vred, vse bomo požrli.
Ker muči, muči nas
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!