Ansambel ŽargonImela je upanje
Prišla je od daleč,
v mesto z vasi.
Od doma povleklo,
jo je hrepenenje,
Želela prihodnost si,
z več je luči
doma jo je teplo življenje
Imela je upanje, sanje in moč
v dobri je veri
do konca verjela,
da strla bo sive grenkobe obroč,
da znova bo upati smela.
A mesto ni ,
prižgalo dovolj luči,
mesto ni ji dalo dovolj moči
brez imena brez obraza,
od spoznanja do poraza
je pobirala črepinje.
Življenje prepolno je grenkih spoznanj,
in zanjo bilo je kot vreme v aprilu.
Čeprav je do konca zaupala vanj,
pustilo jo je na cedilu.
Imela je upanje,sanje in moč
v dobri je veri
do konca verjela,
da strla bo sive grenkobe obroč,
da znova bo upati smela.
A mesto ni čutilo prosečih rok,
mesto ni slutilo, da kliče jok.
Kot bi je nevidna kletka
ne spustila od začetka
je izgubljala stopinje.
Kot bi je nevidna kletka
ne spustila od začetka
je izgubljala stopinje.