Iz sr̀ca svoje so kalí pognale,
ki bolečin molčati dalj ne more;
enak sem pevcu, ki je Leonóre
pel Estijánke imenitne hvale.
Das' od ljubezni usta so molčále,
ki mu mračila je mladósti zore,
ki upu nič imela ni podpore,
skriváj so pesmi jo razodevále.
Željá se ogenj v meni ne poleže,
das' upa tvoj pogled v srce ne vlije,
strah razžalíti te mi jezik veže.
Bridkóst, k' od nje srcé več ne počije,
odkrivajo njegove skrivne teže
mokrócveteče rož'ce poezije.