Mokrócveteče rož'ce poezije
očítajo to, kar se v prsih skriva.
Srcé mi je postalo vrt in njiva,
kjer seje zdaj ljubezen elegíje.
Njih sonce ti si. V oknu domačíje
ne da te najti, luč ti ljubeznjiva,
v gledišču, na sprehodih sreča kriva,
ne v krajih, kjer plesávk vrstà se vije.
Kolikokrátov me po mestu žêne
zagledat' tebe želja; ne odkrije
se men' obraz lepote zaželêne.
V samoti iz oči mi solza lije,
zatórej pesmi tebi v čast zložêne
iz krajev niso, ki v njih sonce sije.