Cel čas so blagih sapic pogreš'vále,
od tebe, drage deklice prevzetne,
prinesle niso bóžicam prijetne,
ki bi bilà jih oživíla, hvale.
Bilé so v strahu, da boš ti, da zale
Slovenke, nemško govorit' umetne,
jih boste, ker s Parnása so očetne
dežele, morebiti zanič'vale.
Kaméne naše, zapuščene bož'ce,
samíce so pozábljene žal'vale,
le tujke so častile Kranjcev množ'ce.
Cvetlice naše poezije stale
do zdaj so vrh snežnikov redke rož'ce,
obdájale so vtr̀jene jih skale.