Helena BlagneMoj dom
Vračam se prek morja in mislim nate,
Moja domača vas, tam je moj dom.
V dalji uzrem planine, zelene trate,
Vile so veje breze, ki raste v nebo.
Mati na pragu stoji in čaka name,
Zguban je njen obraz, otožne oči.
S kovčkom hitim po prašni vaški poti,
Spomin mi slike stare pred oči budi.
Saj ko sem jaz od doma šla,
Le majhna hiška je bila,
A zdaj ponosna zidana tam stoji.
Nič več ni smeha iz dolin,
Za hišo utihnil je naš mlin,
A meni v srcu je ostal boleč spomin.