Učitava se... |
Kjer Mura toči gor vode,
Paso goveda se lepe:
V Bruci zbrani vkup sede
Možje Čveterega stanu,
Visoc'ga nizkega rodu;
Vsem skrb je ljubega domu.
Tam so, ki vozi jih morje,
Žive bogate jih gore,
Kar je do Ogerske meje.
In Vojvoda jim govori:
"Vam znano vsem, kaj se godi,
Kak se nevarnost nam grozi.
"Zato prišli vi leseni ste,
Da bi posvetvali se vse,
Kaj v tej potrebi stri ti je."
Častitljiv vzdigne med družbo
Turjaški Hervard se na to,
In modro govori tako:
"Ko mi smo mirno gledali,
Oblast svojo neverniki
So krog in krog razširili."
"Imajo na jezici mir ;
Pa v roci meč le res prepir
Žele začeti, boja vir."
"S solzami nam sosedje to
V Hrovatii povedo,
Ki silo zdej trpe strašno."
"Pustili bomo, da zatre
Sovražnik krviželjni vse,
Da brate grozna smrt požre ?"
"Naprej še Hervard pravi spet:
Srce se hoče mi unet',
Nesrečne sili me otet'"
"Pripravljenih scer malo v boj,
Ko listja, trave turški roj;
Al treba je pomoči koj."
"Al srečno turški zmam bo strt,
Al čaka me za moje smrt:
Bom skusil, vstaviti mu srd."
"Je v božji roci moj namen."
Vsem ta govor je prav rečen,
Da pred je revi kon'c storjen.
Prot domu Hervard zdaj hiti,
Dva dni se komej tam mudi,
Ostati dalje njemu ni.
Od svojih vzame Še slovo,
In vsakemu poda roko:
"Morbiti me nazaj ne bo."
"Držite trdno se Boga;
Kdor upa vanj, se ne goljfa;
On vas bo varoval doma."
Spodbode konja, živega
Kakor ognjena iskrica,
In že do dneva druzega
V Podbreškem tabru je že bil,
Ki ni ga bil še Turk gnjusil;
Vojščakom svojim tu velil,
Naj se v boj pripravijo
Nad turške trope pojdejo,
Deželo ki nadlegvajo.
Z oklepom si život opne,
Glavo čelada varuje,
Mu k ledju meč pripasan je.
Se vzdvigne roj, ti peš gredo,
Te hitre konje jezdijo;
Se vsem orožja bliskajo.
Hervardu pa oči temne,
Na srcu mu skrbi leže,
In kakor breme ga teže,
Da bi nevernih zgrabna pest
Saj ne dosegla kranjskih mest;
Mu klala tak srce bolest.
Ko pride že prot večeru,
V Hrovaškem k plemenitemu;
Tu da počiti vsakemu.
Gre sam v tiho kamrico,
Si sleče tu železno vso
Obleko, leže v postljico.
Ko drugo vse že mirno spi,
In straža sama le preži,
On ne zatisne še oči.
Ga strašne misli ne puste
V miru, vedno le bude;
Po čelu srage mu stoje.
Pa od trpljenja tol'kega
Vendar že davno trudnega
Se noč enkrat usmilila.
Prišel je sladki pokoj nanj.
Občutek mu zaprt zunanj,
Pred njim podoba čudnih sanj:
V pečevji orel gnjezdo ima
In varva mlade; skrbnega
Zalezva gad natihoma.
Ugleda, vanj se zapodi,
Srdit se orel z njim bori;
Al gad mu v rano strup spusti,
In orel pičen omedli.
Sirotam mladim varha ni,
Poguba rev se polasti.
Ostrašen Hervard zbudil se,
Neznana groza ga prejde,
Vojake v trdi noči še
Pokliče, iti v boj gorak.
Zasede konja zdaj junak,
Pa konj strepe če šib' enak.
Za dražega očeta bal
Se mladi Engelbreht je djal:
"Ah slabo znamnje konec dal!"
Tolaži Hervard ga: "Ne boj
Nikar se, ljubi sinek moj;
Če pride Turk, le srčen stoj."
"Če ravno smrt nas dohiti,
Za Boga, brate teče kri,
V spominu bodemo živi."
Kar po stranah sovražniki
So prvi sem pridirjali;
Koj planejo v nje konjiki.
Nasprot puščico vsak drži,
Srdit v moža mož hiti,
Le vreči ga v prah želi.
Tu cela turška vojska že
Pridere, v Kranjce se spuste;
Se sprimejo, da je groze.
Hervardu stati ni že več,
Naprej le hrepeni goreč,
Ga pekel v krajno Turk dereč.
In s konjem v gosti trop zdrči,
Se počen ta in ta zvali.
Da svojim taka se godi,
Je Turka blagorodnega
To bodlo, bliža zad se ga,
Čez križ mu vseka konjiča.
Prednj zvrnil lepi konjič se,
Dol urno Hervard skočil je,
Nasprotnika raz sedla udre.
V stiski Hervard stal trdno,
Kot v morji čer, ko se hudo
Valovi zdivjani tepo.
Neverni omagujejo
Nad njim, slabi vsi padajo
Kot meče kosa travico.
Vanj jezni krog reže, bi ga
Požrli; kar mu vržena
Predere prsi sulica;
In Hervard vboden omedli,
Več vojvoda tovaršem ni,
Poguba se jih polasti.