Učitava se... |
Počasi te spoznavam.
Prst za prstom,
dlani, roke, vrat.
Povsod zasejem nevidne vozle
iz dotikov spletih mrež za lovljenje besed,
kamor se sprva lovijo tisti
sladki trenutki, pomešani z
medmeti zadovoljstva.
Kjer lahko zaslišiš
šepet sreče,
v katerega se vmeša
kakšna preveč oglata reč,
ki trga mrežo.
In jo krpaš,
krpaš tako dolgo,
da je Sizif tvoj brat.
Skala na vrhu vedno pogosteje
postaja pretežka,
prepad spomina vabljivo tih.
Dokler ne spustiš,
pozabiš zavirat.
Zvok drobečega kamna
ti prinese nasmešek svobode,
ki ga parajo črepinje žalosti
ob pogledu na razbito lepoto.