Slavko IvančićNekoč
Med spomini so vrstice,
ene dolge, druge ne,
nežne, ne kot govorice,
ki jih širijo ljudje.
V teh verzih je resnica
in med rimami srce,
tu si boljša polovica,
vse dobro, vse, kar je.
Tok življenja dalje nosi,
jaz sem zgolj še ena sled,
kaplja v poletni noči,
kot pozimi češnjev cvet.
Kjer sem prvič dvignil sidro,
tam, kjer glas je moj donel,
naj otroci s svojo igro
nosijo ta moj odmev.
Pomni me, ljubezen moja,
skozi pesmi bom živel.
Vse od rojstva do spokoja
sem razdal, kar sem imel.