Slavko IvančićTina
Tina, kratka zgodba dvajsetih let.
Mladostne sanje in strgani listi velikih besed.
Na rosnem licu porazi in večne prevare.
Gradovi v oblakih, peščene utvare.
Tina, dolge sence starih dreves,
misliš, da sama si. Veter tam za gradom ti grabi lase.
In slišiš pesmi pozabe z gostilne pri Lini,
ki grejejo prste otroški spomini.