Učitava se... |
Ko sem po gozdu šetal se nekoč,
zagledal rajsko dekle sem gredoč,
sedela v mehki travi je,
in venček spletala spominčic je.
Oh, lepa deva sem ji jaz dejal,
čemu bo venček tebi ta prezal,
saj s krasom se primerjati ne da,
tak krasna tvoja je spominčica.
Položil sem jo tja na mehki mah,
privzdignil krilce sem ji prav na lah,
na njenih grudih sem slonel
in kradel malo ji spominčico.
Ko pa deveti mesec je minul,
na vrata svoja trkati sem čul,
odpri gospod naj strah te nič ne bo,
prinašam malo ti spominčico.
Tako se vsak'mu fantiču godi,
ki trgat, trgat rožic si želi,
kdor pa rožic trgati ne zna,
ostane živa mu spomičica.