Tanja ŽagarDnevi sreče, dnevi žalosti
Včasih pred mano se zapiraš,
kot da se name ne oziraš,
zazdi se mi, da se ohlajaš,
da se poslavljaš, da odhajaš …
Nato pa k meni se priviješ,
s poljubi nežno me prekriješ
in spet verjamem, da me vroče ljubiš.
Verjamem, čas zaceli rane,
veljalo to bi tudi zame,
z nasmehom solze bi prikrila
in bolečino v sebi skrila.
Te misli včasih premagujem,
borim se s sabo in kljubujem,
zato ker tvoja sem in ker te ljubim!