Tanja ŽagarPet do polnoči
Naj vsaj nocoj se ne zdani,
mlada je noč in vroča kri.
Na divjih krilih zdaj letim,
ne veš kako si te želim.
Spomine puščam za seboj,
želim si biti le s teboj,
ker ti si tisti, ki je kriv,
da je moj smeh še vedno živ,
ker ti si ta, ki z mano zna.
Tvoj Mars in moja Venera
sta kakor en planet za dva.
Ko noč odide si želim,
da s tabo spet jo ponovim.
Ne puščaj me same, ko noč me objame
in Luna na nebu žari.
Odnesi mi sanje, pozabi na spanje,
saj veš, enkrat se le živi.