Tanja ŽagarVsaj malo sonca

Kot droben cvet, ki prekriva ga sneg,
kot ogenj, ki v vetru spreminja se v led,
kot majhna lutka, ki nimaš je rad,
počutim se mnogokrat.

Ko gledam oblake objokanih lic
in slišim še krike preganjanih ptic,
v strahu pred temo se pesem rodi,
naj nič nam se ne zgodi.

Želim, da razumel bi pesem ves svet,
dekle sem, ki poje, kar pravi srce
in samo drhtim kot osamljeni ptič,
ki sluti viharne dni.

Poj z menoj to pesmico,
v miru naj ves svet živi.