Tanja ŽagarZa naju pomlad bo vedno cvetela
Pet stopinj v belem snegu, na obrazu sled solza,
v tej noči je spomin, da si odšla.
Le snežinke se igrajo, ne vedo za naju dva,
da odšla sva, nič ne slišijo srca.
Tiho joče pesem v meni, čuvam jo kakor zaklad,
z njo si rekel mi nekoč, da imaš me rad.
A že dolgo, vrsto let je, zame nič več ne igraš,
ko te srečam, z njo me nič več ne poznaš.
Pet stopinj v belem snegu, na obrazu sled solza,
v tej noči je spomin, da sem odšla.
Le snežinke se igrajo, ne vedo za naju dva,
da odšla sva, nič ne slišijo srca.