Tomislav Ribič — Sončevi soldati — Tekst

Tomislav RibičSončevi soldati

črni noket, dva orehova brata, stari zub mladega svata
droptica mesečevoga praha,
jedro kristalnega čona, Helenina vuna,
meter zlatega runa, luska z pozojevega vrata:
dve tri kače, plesnive natikače
vu steklenu koglu bahornica luče
žveplo vu ognju, vu vodi plumbum prevrče
pak nariše jezero slik:

ceste brez konca curiju črez rupe starega lonca
črne neveste, kokot bleščeče kreste
dijamantni pesi, tornji moči, velke oči
stroj z človeka kaj dušu loči
zidi od drota, deca vu krletki znad plota
se se vu kogli mota, pak zazivle ledene svece
mladence nebeške Jima,Janis, Jimmya/
Peta, Sida, Woodya/Johnna, Kurta, Buddya

i znam da ni več kmice gda se najdeš
pri samem kraju pameti
zlato tele črni doji, pred menom
Henri Rollins stoji

vu meni ftiči, cepelini velki kak sloni
Hieronimus Bosh, Gaudi, jezero ljudi
slika pukne, na pol se zlomi: i kaj ve!?
pečeni kostajnji, jesenja noč plava na vodi
sončevi soldati, figurice na stari komodi